Anameza

ANAMNEZA:

Deklica je trenutno vključena v 3. razred ljubljanske osnovne šole. Ima težave pri ločitvi od staršev, pri vstopu v šolo oziroma v razred. V prvem razredu je deklica brez težav hodila v šolo. Težave so se pojavile v 2. razredu, saj je bila veliko odsotna od pouka zaradi zdravstvenih razlogov – viroz, obolenj ušes … Pozimi se je pojavila kila(?), vendar so z operacijo, ravno zaradi nenehnih obolenj, odlašali. Spomladi se je, po dolgi odsotnosti, vrnila v šolo. Intenziteta ločitvene krize je pri vstopu v šolo zelo nihale. Da bi vstop v šolo postal nekakšna vsakdanja rutina so oteževale nenehne težave z zdravjem.

Vstopi v šolo so postajali vedno večja težava, zato so se starši obrnili po pomoč na Svetovalni center za otroke in mladostnike Ljubljana. Klinična psihologinja je staršem svetovala, da naj težave poskusijo premestit z nekim maminim predmetom, ki bi ga deklica nosila s seboj oziroma z neko zaposlitvijo, ki bi deklici dajala neko odgovornost. Tako so se dogovorili, da jo do neposredne bližine šole pripelje dedek od tam pa gre sama na skiroju v šolo. Deklica je nato sama redno prihajala v šolo.

Septembra smo že od samega začetka bili pozorni pri dekličinem vstopu v šolo. Ločite je bila zanjo zopet težavna. Ker  separacija deklice od mame povzroča večjo stisko kot separacija do očeta, smo se dogovorili, da jo v šolo vozi oče. Prav tako smo se dogovorili, da jo pred vstopom v razred prevzame ena od delavk šolske svetovalne službe, da malce omilimo prehod iz domačega v šolsko okolje. Šolska svetovalna delavka prevzame Mio v spodnji avli. Deklica se tam poslovi od očeta. Nato skupaj z delavko odideta v pisarno, kjer se malce pogovorita in nato šolska svetovalna delavka pospremi deklico v razred.

Ločitve deklice od očeta so bile vedno lažje in sčasoma je deklica samostojno prihajala v pisarno šolske svetovalne delavke. Okoli meseca novembra so se stvari poslabšale. Deklica je vedno dalj časa ostajala v spodnji avli in se vedno težje ločila od očeta. Poskušali smo na različne načine. Včasih je kaj delovalo, kar smo poskušali, spet drugič ni delovalo ničesar. Težava je dosegla svoj vrhunec, ko smo na stopnišču stali 2 uri, predno smo deklico prepričali, da je odšla s šolsko svetovano delavko.

Dogovorili smo se za razširjen sestanek, na katerem so bili prisotni oba starša, ga. razredničarka, vse tri šolske svetovalne delavke (pedagoginja, socialna delavka, psihologinja) ter  pomočnica ravnateljice. Na sestanku smo evalvirali dosedanje delo ter se pogovorili o trenutnem stanju ter kaj lahko naredimo za naprej. Dogovorili smo se, da starši poiščejo pomoč zunanjih institucij.