Pred nama je bila torej kar dolga pot. Nekako sem si narisal 9000 km, in le malo manj jih je bilo v resnici. Prvič sva prespala pred srbsko mejo in jo zgodaj zjutraj prestopila zgolj z
osebnima izkaznicama. Pot od Niša do Dimitrograda je Berni poimenovala muzejska pot, saj
sva večinoma srečevala fičote in jugote. Tudi srbsko bolgarsko mejo sva prestopila samo z
osebnima izkaznicama. Potovanje čez Bolgarijo je kar dramatično. Zaradi policije in cest. Do Sofije je vse v redu, potem pa obvoznica in še naslednjih par deset kilometrov te pa pretresa do obisti. Zato v vsakem primeru priporočam pot skozi center Sofije in po avtocesti do Plovdiva, kar sva prakticirala ob vrnitvi. Bistveno lepše in udobnejše. Vse do turške meje je potrebno biti kar zbran in pozoren na policijo, ki skoraj za vsakim vogalom ustavlja in kasira. Tudi s svojo pregovorno mirno vožnjo nisem bil povsem varen. Drugo spanje se nama je zgodilo nekje v Bolgariji na vasi, štirideset km pred turško mejo. Vstala sva jasno da s petelini in njihovim petjem, prešla mejo pravzaprav zelo hitro in se odpeljala na zajtrk na poznano parkirišče za mejo, tja, kjer je nekoč delovala fajn restavracija z izvrstnim kebabom in
ajranom, danes pa je zadeva zapuščena.Tretje spanje pa sva si privoščila pri Adipazarju, torej že kar globoko v Turčiji (40.75107/30.70001). Super moderno parkirišče z vodometi, restavracijami, vseh vrst trgovinami in več kot sodobnimi WC-ji, saj je bil pred vsakim pisoarjem vgrajen TV. V ženskem pa vse avtomatsko, tudi aparat za pritisk, tehtnica, slačilnica, vsa oprema za dojenčke itd. itd. Ups Turčija, kje si.
Ja, prvi dnevi so vedno malo bolj naporni in naravnani v razdalje, da za ciljne zadeve ostane več časa. Tokratno potovanje se naj nama bi začelo po izvozu z AC Istanbul- Ankara. To sva storila pri kraju Gerede, saj sva želela videti tudi tisti del Črnega morja, ki nama je bil dotlej še neznan, od Samsuna pa do gruzinske meje pri Sarpiju. Nekako pet sto km štiripasovnice
ob morju. Brezplačna in sodobna, v primerjavi z našimi cestami pač super moderna. Za
našega Zidarja prav gotovo nedosegljivo, za Dars pa tudi. V Trabzonu sva si mimogrede
ogledala še eno Hagio Sofijo v Turčiji, eno redkih bizantinskih znamenitosti, ki so še ostale tako daleč proti vzhodu, in se nato vrgla 40 km v notranjost do grškega samostana,
pripetega v visoko skalno pečino, Sumela imenovanega. Pot je vodila po skrivnostni ozki hudourniški dolini kar visoko v hribe, 1200m, tako visoko, da se je celo topli vpliv morja raztoplil. In pod samostanom sva si našla izvrsten prostor za prenočišče. Nekaj so govorili tam gor o nekakšni parkirnini, a smo na koncu ugotovili, da je čisto vseeno, če na to pozabimo. Če bi se še kdo želel tam ustaviti, je to parkirišče z restavracijo in piknik placom tule 40.69218/39.66066, če pa imate rajši popolno tišino, se spravite semle 40.68538/39.65852. To je pa že na višini 1300m in tik ob samostanu. Kako žuboreča noč je bila to. Samostan je bil ustanovljen davnega 386 leta. Ima seveda zelo burno in dolgo zgodovino, deloval pa je do leta 1923, do odhoda Grkov iz Turčije. Danes stoji še vedno pripet na pečino in je kot tak prava atrakcija, v estetskem in arhitekturnem smislu. Žal vse te zadeve zadnje čase na veliko restavrirajo, tako da je v notranjosti večina prostorov
nedostopnih, kar pa je restavriranega pač nima patine in dobi s tem drug pomen. Restavrirati
ali ne. Ali je to dilema? Je in ni. Vsekakor je nama Sumela zapustila izvrsten vtis le v sklopu z okoljem, se pravi njena umeščenost v prostor je fascinantna, sam samostan pa…, kot za koga. Obisk tega čudeža nama je bil pravzaprav edina resna in vnaprej planirana točka na poti do gruzinske meje, se pravi nekje 3000 km. Seveda s tem ni rečeno, da se nama na tej poti ni še kaj postavilo na ogled, to je pač nemogoče, ampak kaj posebnega res ni bilo, sva bila že tolikokrat v Turčiji, da so tovrstna presenečenja vse redkejša. Mimogrede sva se nekajkrat osvežila v sicer čistem morju, a ob ne preveč čistih plažah. Tam doli posebnega smisla za čistočo pač še vedno niso pridobili, turistov pa tudi ne. Kaj je boljše, naj vsak sam presodi. Če
samo pomislim na turško Sredozemlje. Pot od Trabzona proti gruzinski meji je bila povsem zadovoljiva in tudi nenavadna. Na levi razburkano Črno morje, cesta in na desni pobočja pontskega hribovja, zasajena s čajem. Sem so ga sicer prinesli iz Gruzije, a je tu dobil domovinsko pravico in je postal ena glavnih kultur turške živilske industrije, da o njihovih povsem zasvojenih navadah kulture pitja čaja niti ne govorim. Čaju namreč to področje in subtropsko podnebje izjemno godi. Veliko manj pa je nama, saj je vroče, deževno in vlažno. In podobne razmere so se nadaljevale tudi onkraj meje.