P piše, da starost sama po sebi ni največji problem starostnikov. »telesne spremembe so v primerjavi s predsodki, ki stare ljudi utesnjujejo in omejujejo, pa tudi v primerjavi z objektivnim položajem starih ljudi v družbi, zanemarljive.«
Živimo v času kapitalizma in kot piše je proizvodnja totalno družbeno dejstvo, kar pomeni, da ima aktiven človek vse manj časa za svoje mlade kot za stare ljudi. Večina družbene aktivnosti na socialnem in nekaterih drugih humanih področjih je naravnana zgolj k temu, da se ljudi usposobi za življenje v potrošniški družbi, kot proizvajalce. Vse tiste, ki to še niso, niso bili ali nikoli ne bodo pa družba zapostavlja kot nekoristne in jih diskriminira.
Prevladujoči stereotipi o starosti in starih ljudeh ustvarjajo splošen negativen odnos do starosti, vplivajo pa tudi na stare ljudi in njihovo lastno doživljanje starosti. Tveganja v starosti se jim ne zdijo sprejemljiva, zato je tudi njihova samopodoba nizka. Nizka so tudi njihova pričakovanja in zahteve. Tak odnos starih ljudi do starosti omogoča mladim generacijam, da prevzamejo skrb zanje, odločajo namesto njih in v njihova življenja ne vnašajo tveganja kot možne strategije za dvig kvalitete življenja.
Stereotipen in negativen odnos do starejših je vse bolj prisoten, vse preveč se potencirajo finančne dajatve za pokojnino, zdravstvo. Ne priznava pa se njihov doprinos, ki so ga in ga še vlagajo za mlade družine, družbo na raznih področjih, kot je pomoč z varstvom otrok, kulturno socialno vzgojo, gospodinjskimi storitvami, s stanovanjskimi prostori itd. Še posebno pa je pomembno, da je med prostovoljci največ starejših ljudi npr. v Rdečem križu, društvih upokojencev, društvih prijateljev mladine,, Karitasu, turističnih društvih, v kulturnih sekcijah ipd., ki opravljajo pomembne humanitarne, socialne naloge, ki so v korist vsem generacijam.
Kakšna bo starost današnje srednje generacije, je precej odvisno prav od tega, kako si jo zamišlja in kakšne predstave goji o tem obdobju že danes.
Razumevanje staranja in starosti pod vplivom družbenih determinant, ki veljajo za posamezne starostne skupine, lahko zavedejo tudi socialne delavce, da razumejo stare ljudi kot nesamostojne, odvisne in zgolj pomoči potrebne posameznike. Taka praksa socialnih delavcev ni zgolj diskriminatorska, temveč onemogoča uresničevanje temeljnih načel in metod socialnega dela, zaradi česar sploh ni socialnodelavna (Mali, 2008: 74)
Še do nedavnega so bili namreč ljudje, ki so danes stari in odvisni od skrbi drugih, starši, stari starši, zakonci, prijatelji, delovni ljudje in soustvarjalci socialnega življenja v okolici. Človeku z leti gotovo upadajo telesne zmogljivosti, vendar to še ne pomeni, da sam ne more poskrbeti zase in da ne ve, kaj je zanj dobro in česa si želi. Velik problem je nastal, ker mlajša in srednja generacija začneta avtomatično starim ljudem pripisovati nesposobnost in nekoristnost. Velikokrat je starejšim ali bolnim tudi odvzeta pravica do izbire, samoodločanja. Ljudje v tretjem življenjskem obdobju so še sposobni relativno samostojnega življenja, vendar pa pri tem potrebujejo pomoč. To pomoč lahko nudijo družina, svojci, znanci ter socialne in skupnostne službe, katerih naloga je, da omogočajo vključevanje ljudi v običajno okolje in se zavzemajo za sodelovanje s socialno mrežo starostnika.