Kosilo, ki sva ga skuhala tudi za lokalnega gruzinskega psa, nam je ob taki sceneriji resnično teknilo. Še vreme je bilo izredno sončno in temu primerno toplo, vsekakor prek 30 stopinj. A
reka je bila vseeno mrzla, deroča in s tem strah vzbujajoča. Nekajkrat sem poskusil kljub temu stopiti vanjo, a so te hudourniške reke precej nevarne, še posebno zaradi skal, ki se valijo po strugi. Torej sem se plavanju odrekel.
Naslednji cilj je bila trdnjava Annanuri blizu umetnega jezera Zinvali. Tovrstna
trdnjava v tem okolju je prav navdušujoča, pa kaj bi se čudil, saj zaradi takih vzburjenj tudi sem tukaj, ane. Vse naokrog pa hribi in bujni gozdovi, saj sva bila še vedno pod 2000 metri. Zgrajena je bila nekako v zlatem gruzinskem obdobju, v času kraljev in kraljic v srednjem veku, torej v 13. stoletju. Malo se ji že poznajo sledi časa, a vedeti je treba, da ni videti nič
restavriranega. Portali, freske, vse je še iz časa nastanka tega neverjetnega kompleksa. In takole se je turistu z lahkoto prodalo doma narejeno kučmo.
Tu sva se kar dolgo zadržala, a treba je bilo do noči priti na vrh, na več kot 2400m višine z vednostjo, da bo cesta vse slabša in slabša, da bodo vozile le še redke maršrutke in kakšni džipi. V Gruziji nisva namreč srečala nobenega kemperja, ki bi takole lahkotno bluzil po teh zakotjih. Te maršrutke so nekaj podobnega turškim dolmušom, pravzaprav imajo samo rusko ime za isto stvar, so poceni in te pripeljejo praktično kamorkoli. Počasi sva se prebila do najbolj znanega smučarskega središča Gudauri na višini 2200 m. Prav posebnih poizvedovanj tu nisva opravila, saj se na smučanje sem ne nameravava vrniti, se pa tu baje kar dogaja. Potegnejo te na bližnje tritisočake, v uporabi je lahko celo helikopter, večinoma je tu zanimivo turno smučanje, drag pa ta špas tudi ne more biti. No, če bi seštel vse stroške, bi se pa človek menda že lahko zgrozil. Pot je vodila mimo spomenika prijateljstvu in komunikaciji med ljudmi, do znamenitega prelaza Jvari ali Cross pass na višini nekje 2400 m. Vzpon ni bil nič posebnega, čeprav po nekih merilih tole vojaško cesto prištevajo med bolj nevarne gorske
ceste, a temu tudi slučajno ni tako. Nič nevarnega nisva videla ali doživela na tej cesti, razen da so posamezni odseki res prevozni bolj za džipe. In od tega prelaza in spomenika je bila cesta res še za džipe problematična. Priznam, bilo je hudo in zaskrbljujoče. A bo najina Žabca res zdržala vse te napore nad 2000 metri. Končniki,amortizerji, gume, mašinca…
.
Vse je zdržalo in ostalo v brezhibnem stanju in takrat še ne vedoč, da nama je tale cesta namenila šele kakšno desetino adrenalina, ki sva ga prejela po cestah letošnjega potovanja, tja nekje do turške Sanliurfe. Ovinki in prepadi, zelo luknjast makadam, hudourniki, plazovi, sneg na vršacih in nato gruzinske Pamukale. Sicer sem že vnaprej vedel, da bom naletel tudi na to čudo, a je bilo vseeno presenetljivo. V nasprotju z belimi turškimi, so tu okrasto rjavkaste prevleke, prav tako z lahkoto pohodne, nič ne drsi, le voda je malo bolj mrzla, četudi
je temperatura zraka celo na tej višini okrog trideset stopinj.
Potovanje je postajalo vse bolj osupljajoče. Neopisljivi prizori, še nikoli kaj podobnega nisva videla, res nenavadna lepota.