Gruzija pač ni Francija ali Portugalska z vsemi silnimi kulturnimi zakladi, Gruzija niti od blizu ni podobna neki mavrski Španiji ali mehki Italiji, niti slovenski raznolikosti, Gruzija je preprosto dežela iz Gospodarja prstanov. Stara, divja, skoraj nedotaknjena in zelena zelena. In po visokih hribih ždijo cerkvice po armenski podobi, pod njimi globoke globeli in hudourniki, in pašniki, drobnica, krave in najvažnejše, prijazni in gostoljubni ljudje. Dobesedno
vsepovsod. Počitka ti pa kljub manku muzejev, gradov in katedral ne nudi. Ob Črnem morju dež in vetrovi, lepše, a še vedno pršeče na Kavkazu, suho in zelo vroče na jugu. In ko vse to zlahka preneseš, ti odmerjajo stopnjo utrujenosti še ceste, o katerih bom morda napisal posebej kakšen odstavek, saj so za marsikakšnega popotnika lahko bolj zanimive kot njihovi kralji iz 13. stoletja.
Kaj sva torej vedela o Gruziji pred odhodom. Nekaj malega zgodovine, nekaj malega geografije, nekaj malega iz izkušenj drugih popotnikov, kar nekaj fotografskega materiala, kar precej o njihovih cestah, nekaj tudi o ljudeh in njihovi gostoljubnosti, nekaj sem se trudil z jezikom in pisavo, spoznala pa sva tudi pri nas živeče Gruzince. Torej nekaj, a ne preveč vedeti. Seveda nisva pozabila poizvedeti o cenah dizla in dnevnih potreb, nisva pozabila na
zdravstveno situacijo in vizni režim, prav tako je potrebno vedeti za mejne prehode, dobesedno namreč, če so sploh prehodni itd. Takih in podobnih vprašanj je lahko za kakšno stran, na katere sem pa imel večinoma odgovore že pred odhodom. In ko je še Žabca napolnjena z res potrebnimi in življenjskimi zadevami, se potovanje lahko prične.
Nikoli za glavni dopust ne čakava jutra ali noči za odhod kamorkoli, avtodom je dan prej povsem pripravljen, tako da po službi in kosilu sedeva vanj in odpeljeva, ne da bi si prvo
spanje kaj planirala. Prvi dan je pač takšen in ob prvem mraku se v vsakem primeru ustaviva.
Ponoči ne voziva. Rada imava umirjen večer s pivom in večerjo, običajno v najinem mobidomu, saj nama restavracije in pocestni bari ne dišijo. Zamujene kilometre narediva zgodaj zjutraj. Spanje pač ni najina vrlina.