Ptujski grad

Ptujski grad

Ptujski grad oz. njegovo drugo ime je bilo Pettau, je bil
leta 1131 pozidan v okviru salzburške nadškofije in je bil sedež salzburške
fevdalne posesti v Podravju (Slika 12 in 13) Do leta 1438, ko je rodovina
izumrla, so ga upravljali salzburški vazali ptujski gospodje, omenjeni že leta
1137. Potem na gradu srečamo kot kastelane grofe Schaunberge, po letu 1445 pa
številne nadškofe oskrbnike. Leta 1622 so grad kupili knezi Eggenbergi, ki so
ga imeli v lasti dvanajst let, nato pa so ga dobili njihovi sorodniki
Tannhauseni, leta 1656 pa je prešel v posest barona Leslie, od leta 1802-1864
so bili lastniki grofje Dietrichsteini, nato pa do konca druge svetovne vojne
grofje Herbersteini. 

Tako so se v ptujskem gradu skozi leta menjali lastniki. Na
zgled današnje stavbe so najbolj vplivale predelave v renesančni in baročni
dobi, vendar pa so še razvidne romanske in gotske gradbene sestavine. Osrednje
dvonadstropno poslopje podkvaste oblike in ga na dvoriščni strani obtekajo lepi
arkadni hodniki. Ohranjen je tudi zgodnjeromanski stolp in vidna so tudi okna
iz romanskega časa, iz renesančne dobe pa je prispeval čudoviti Peruzzijev portal,
iz baroka pa grajska kapela (13)(14).

Slika 12:  Pogled iz mesta Ptuj (lastni arhiv)                        Slika
13: Vhod v grad Ptuj (lastni arhiv)

Velika večina razstavljenega pohištva je dokumentirana iz
časa lastništva Herbersteinov med letoma 1873 in 1945. Zgolj za nekaj kosov je
mogoče povedati, da so bili v gradu že pred letom 1873. Večina pohištva je
prispela iz drugih posesti Herbersteinov, iz Hrustovca in Vurberka, z gradu
Libochovice na Češkem, iz graške mestne rezidence in iz stare palače na
Mihhaelovem trgu v strogem središču Dunaja. Pohištvu Herbersteinov, ki pa so ga
delno večkrat tudi odprodajali, se je do danes pridružilo še pohištvo, ki je
bilo do konca 19. stoletja v lasti ptujskega Muzejskega društva, nekaj ga je
prišlo v grad po drugi svetovni vojni iz Federalnega zbiralnega centra odvzetih
nepremičnin, nekaj pa ga je bilo kupljenih na Ormoškem gradu, nekaj pa tudi od
posameznikov (Slika 14 in 15) (14).