Ko govorimo o starosti posameznika, imamo v mislih njegovo kronološko starost. Ljudje pa se pogosto ne počutimo tako stari, kot imamo let. Funkcionalna starost pa je odraz biološke, psihofizične in socialne starosti posameznika.
Starost doleti vsakogar, ki jo dočaka, vendar pa jo ljudje različno doživljamo. Dejstvo je, da staranje vsakomur prej ali slej prinaša določene izgube na pomembnih življenjskih področjih. Od sposobnosti posameznika, da se prilagodi tem izgubam in njegovih reakcij nanje, je v veliki meri odvisna kvaliteta njegovega življenja v starosti .
Staranje se začne takrat, ko gradnja novih tkiv in organov ne prevladuje več ob procesih propadanja. Znamenja staranja pa ne nastopijo pri vseh ljudeh v enaki starosti. To preprosto vidimo, saj lahko imajo posamezniki neke populacije isto število let, po svojih bioloških zmogljivostih pa so eni »mlajši«, drugi pa »starejši«. Kar kaže na to, da je potrebno kronološko starost ločiti od biološke starosti.
V kontekstu biološke teorije se proces staranja povezuje predvsem z vidnim upadanjem telesne zmogljivosti človeka, ki nastopi pri posameznikih v različnih starostnih obdobjih in se konča s smrtjo. Psihološke teorije govorijo o staranju kot o obdobju, v katerem se zmanjšujejo senzorične in intelektualne funkcije človeka, zmanjšuje se tudi sposobnost za prilagajanje na nove življenjske okoliščine. Socialne teorije pa poudarjajo, da je staranje pojav, ko se človek začne umikati iz dotedanjega aktivnega življenja in postaja pri zadovoljevanju svojih potreb vedno bolj odvisen od pomoči drugih. Na podlagi socialne teorije lahko naletimo tudi na teorijo zmanjšane aktivnosti, ki govori o tem, da staranje spremlja proces upadanja aktivnosti. Med starimi ljudmi in družbo je vse manj interakcij, kar je značilno za večino ljudi. Človek se z leti vse bolj umika v zasebnost .