Da ne boste preveč iskali: 42.298792/42.763347. Stoji visoko na hribu, obkrožen z nepreglednimi gozdovi. Nasploh je v teh predelih vse zeleno in poraščeno. Subtropska klima pač naredi svoje. Samostan je pravzaprav kompleks več stavb in obsega glavno cerkev in dve manjši. Tu je pokopanih tudi nekaj gruzinskih kraljev iz srednjega veka. Samostan pa ni služil
le duhovni oskrbi, tu so živeli tudi znanstveniki, filozofi in pesniki. Je na nadvse lepem kraju, tako da v magične moči predela ne gre dvomiti.
Skočili smo še do ene manjše bazilike na drugem hribčku, ki je delovala še bolj mistično, že kar neresnično sredi gozdov. Pod njo pa teče Krvava reka, ki je dobila ime seveda po vojaških spopadih, ki so se tu dogajali v času arabskih vpadov.
Mesto Kutaisi ima nekaj več kot 200 000 prebivalcev in je drugo po velikosti. Je tudi večkratna gruzinska prestolnica, dokler ji primata končno ni vzel Tbilisi ali Tiflis. Zgodovino ima seveda že zelo dolgo in tudi pestro seveda. Tu se je dogajalo že kakšnih dva tisoč let pred Kristusom. Danes pa je to bolj ali manj zaspano mesto, razen velike tržnice, ki ima vse odlike in živahnost vzhodnjaškega bazarja.. Tudi nekaj muzejev je umeščenih v mestno jedro, vendar pa ne veliko posebnega. Vojaški muzej kot vojaški, Zgodovinski je morda pestrejši, četudi precej osiromašen, saj se je baje kar veliko eksponatov izgubilo v osrednji Rusiji. Deluje pa še vedno tudi kot zgodovinski inštitut in je nekakšna akademska ustanova. No naletela sva tudi na eno umetniško galerijo, s slikami in plastiko, kaj več pa nisva uspela pregledati, ampak kaj več morda tudi ni najti, vsaj na tem področju. Zatorej se je bilo treba odpraviti naprej, saj nama čas niti malo ni prizanašal. Kar tekel je.
Proti Goriju. Cesta je na veliko presenečenje zelo solidna, dokler se ne spremeni celo v avtocesto, ki pelje proti Tbilisiju. Pokrajina seveda še vedno zelena in zelena, ob cesti raznorazni prodajalci, medarji, lončarji, ribiči, suhorobarji….in pa vsepovsod še vedno
kravice. Izgleda malo žalostno, a ni bilo, so pa tihožitja res malo melanholična.
Torej Gori, rojstni kraj znamenitega Džugašvilija, z okoli 50000 prebivalci. Rusi so leta 2008
mesto okupirali in prišli tja po Vojaški cesti iz Vladikavkaza, no zdaj je pa spet svobodno. Vseeno slab občutek. Dva dni pred najinim prihodom, so tudi podrli Stalinov kip, ki je stal pred še vedno stoječim muzejem, tako približno kot Sadamovega v Bagdadu. Mesto je pravzaprav precej majhno, kljub kar lepemu številu tu živečih, je pa s svojo trdnjavo in velikanskimi bronastimi kipi kraljev pod njo vredno ogleda. Trdnjava je pravzaprav kar nesorazmerno prostrana glede na majhno mesto, obzidje še vedno ohranjeno, a presenečenje
sledi, ko prideš na vrh. Travnik, se pravi, zadeva je zasuta. Na vrhu trdnjave v Goriju