Uravnavanje stresa

Uravnavanje stresa

STRATEGIJE IN NAČINI URAVNAVANJA STRESA

Otroku lahko pomagamo tako, da vzpostavimo dosledno dnevno rutino in strukturo. S tem otroku skušamo zmanjšati strah hkrati pa povečati predvidljivost. Ob tem otroku ne zagotavljamo, da se nič ne more zgoditi, pač pa mu dajemo občutek varnosti na način, da se pogovarjamo z njim o tem kako bodo stvari tekle, če se zgodi kaj nepričakovanega (npr. če zaznamo njegov strah, da ga nekega dne ne bomo prišli iskat v vrtec – povemo, da se kaj takega res lahko zgodi, ker lahko npr. pademo v hud zastoj na cesti – a hkrati damo zagotovilo, da bomo storili vse kar je mogoče, da ga bo v takem primeru v vrtec prišel iskat nekdo drug, ki ga pozna – otrok naj nam pomaga sestaviti seznam vseh oseb, ki jih lahko v taki situaciji pokličemo– če ne more priti babica, lahko pride teta, mogoče sosed ali znanec…). Otrok se s tem uči iskanja različnih možnosti za nepredvidljive situacije, kar mu prinaša občutek nadzora (Repinc Zupančič, 2014).

Pozorni smo tudi na osnovne potrebe našega otroka, zlasti na reden počitek in prehrano. Otroku zagotovimo tudi redno gibanje, saj le-to pomaga pri lajšanju stresa in pomaga, da se otrokovo telo sprosti. Dosledni smo pri postavljanju omejitev, saj tudi to otroku zagotavlja občutek varnosti. Učimo ga prepoznavati različne občutke, ki jih doživlja on sam in ljudje okrog njega ter ga spodbujamo, da spregovori o svojih občutkih. To najlažje naredimo tako, da tudi mi na glas spregovorimo o tem kako se počutimo. Pri tem smo pozorni, da otrokove občutke samo sprejmemo take kot so, brez nasvetov, kritiziranja, saj se bodo sicer počutili zavrnjene, nerazumljene. Seveda je tudi tolažba zelo dobrodošla, saj otroku sporočamo, da ga imamo radi in da je varen. Tolažimo lahko preko zagotovil o varnosti in naši ljubezni, crkljanja, zibanja, petja, pripovedovanja zgodb. Včasih se nam lahko zazdi, da je naš otrok že prevelik za tovrstno crkljanje, vendar zaskrbljeni otroci potrebujejo dodatne stimulacije, da se lahko pomirijo in sprostijo napetost. Pri tem lahko tudi uporabimo enake relaksacijske tehnike kot smo jih opisali že pri spopadanju s strahovi.

Ko je otrok tesnoben, je pomembno, da ga spodbujamo, da sodeluje v dejavnostih, v katerih uživa, kot so igranje z najljubšo igračo, ustvarjanje, risanje, zunanje igre, branje knjig ali igranje s prijatelji. Pri tem bodo pogosteje potrebovali našo pomoč in pozornost kot otroci, ki ne doživljajo tesnobe. Obstaja tudi vrsta knjig in risanih filmov, ki si jih lahko pogledamo skupaj z otrokom. Preko njih se bo seznanil z različnimi načini spopadanja s strahovi in tesnobami. Lahko jih spodbujamo tudi k menjavanju negativnih misli kot so »nikoli mi ne bo uspelo« s pozitivnimi »tudi če naredim napako, se lahko naučim in bo naslednjič bolje«, vendar ne pozabimo pred tem otroku dati prostora, da izrazi strahove in pomisleke. Če se anksioznost pri otroku stopnjuje, je priporočljivo, da poiščemo pomoč strokovnjaka, podobno kot pri strahovih (Repinc Zupančič, 2014).