Že zelo zgodaj sem zvedel in se zavedal, kaj me čaka, a sem bil kljub temu nemalo začuden in šokiran. Kaj takega pač nisem pričakoval v tem relativno velikem mestu in po prvih dvajsetih km vožnje. Mesto leži le 20 km od turške meje. Zdi se, da postaja nekakšen turistično trgovski center ob obali. Vsekakor se kar precej gradi in spreminja, tako so mi zatrjevali tudi domačini. In neverjetno veliko menjalnic se tare v centru. Batumi je tudi veliko pristanišče in zadnja postaja transkavkaške železnice. Morda še tale zanimivost, rafinerijo na obrobju je zgradil še Ludwig Nobel, brat znanega dinamitaša. Premore, seveda poleg pravoslavnih cerkva, tudi eno katoliško cerkev, ki jo je prav zanimivo videti po vseh minaretih in kupolastih cerkvah. Torej, Batumiju je namenjena gospodarsko turistična prihodnost in tako sovjetsko-gruzinskega ga kmalu ne bo več mogoče videti. O varnosti parkiranja sem se pozanimal pri lastniku restavracije in tudi na črpalki. Geste so povedale vse. Nič bati, varno kot v maternici. In tako
je tudi bilo. Pa ne samo tu. Vsepovsod. Zjutraj sva opravila pot nazaj v center, sprehod do obale in dokaj urejenih peščenih plaž mimo hotela tajkunskih Rusov, malce je bilo pršeče in vetrovno, tako da na plavanje nisva nič pomislila. V tem delu se očitno gradi nov Batumi.
Za bogate stanovalce in bogate turiste.