A se je pot tja gor izplačala. Prišla sva pod samostan, vklesan visoko v pečinah, v Vardziji. V njegovih najvitalnejših časih je v njem živelo baje tudi do 2000 menihov v 550 sobah-votlinah. Danes jih litanije bere le še šest, a pravijo, da bo kmalu še več menihov, da se ljudje spet zanimajo za tovrstno duhovno življenje. Najprej je bilo tukaj mesto, ustanovljeno v 12. stol, v katerem so živeli domačini zaradi strahu pred Turki, kasneje pa ga je kraljeva hči dala preurediti v samostan. Namestila sva se ob reki Kuri tik pod samostanom v borovem gozdičku. Prav pravljično, kot Janko in Metka. Stoli, miza, večerja, pivo, glasba in sam užitek, dokler ni prinorela čreda bikov in naju takorekoč obkrožila. Niso izgledali prav nič prijateljsko, očitno sva se namestila na njihovi poti. Na hitro sva vse pospravila in pripravil sem se zelo resno na štart, če bi bilo potrebno, kajti kar močno so pihali in rikali. No, pol ure zatem pa so le odšli svojo pot, a namestila se nisva več v prejšnji počitniški položaj. Če bi kdo želel prespati na tej lokaciji 41.37757/43.28005, je to na višini 1223m. Za tem sva se odpravila še na večerni ogled samostana.
Dobre pol urce je bilo treba prehoditi do prvih votlin, uspelo nama jih je nekaj pregledati, a začelo se je zelo hitro mračiti, tako da se je bilo treba kar podvizati, saj pot do tja ni bila ravno najvarnejša. Tako sva ogled nadaljevala naslednji dan. Ob šestih zjutraj sva bila že v glavni cerkvi, izklesani v pečini, kjer so trije menihi izmenično peli litanije, in ko sva ob devetih odhajala, so ravno zaključevali. Eden izmed njih naju je peljal v notranjost skale, kjer smo po ozkih izklesanih hodnikih in stopnicah ob soju sveč prišli do vodnjaka. V srce tovrstnega samostana. Sicer pa je bilo opaziti, da se nekatere votline – sobe prenavljajo ali obnavljajo in pripravljajo na vselitev novih menihov. Versko življenje v Gruziji vse bolj živi. Ob izhodu sva plačala še vstopnino, saj sva bila veliko prezgodaj za uradno osebo. 6 larijev za oba, ali 2,7 evra. Poceni kot je v Gruziji večina stvari.
Vrnitev v Akhaltsikhe je bila povsem normalna, cesto sva poznala od prejšnjega dne, tistih 60 in še nekaj km sva naredila v nekaj urah, se pravi počasi in previdno. Pa ne samo zaradi tega.
Lepo sončno vreme, čudovita nenavadna pokrajina, cerkvice na obronkih, vse to je avtomatično nogo naredilo lahko. Ostalo nama je še nekaj larijev, ki sva jih v mestu zapravila
predvsem za pivo, kaviar in vodko in še nekaj malenkosti. Torej, odločitev je padla, zadnji
dan Gruzije, greva skoraj domov, v Turčijo. Tokrat sva izbrala gorski prehod v Turčijo, proti mestu Posof. Od meje naju je ločilo le 20 km, a žal peklenskih. To sva vedela že vnaprej, kjerkoli sva spraševala o tej poti in kogarkoli sva spraševala o cesti do meje, vsi so nama povsem odsvetovali pot tja z avtodomom. Toda vedela sva v glavnem le to. Kaj bi pa še lahko bilo takega na cesti, kar že nisva skusila. No ja, nikoli se ne ve. V primeru, da bi se morala vrniti, bi naju to stalo vsaj dva dneva, pa kaj. In sva šla pogumno proti meji. Cesta resnično slaba, kamnita, makadamska, luknjasta in ozka in gor in dol, no ja, bolj gor. Res naporna počasna vožnja in strah pred kakšno okvaro. Na vsej poti sva srečala le en iranski osebni avto, ki je ustavil in spraševal, kako daleč še takole. No, midva sva bila blizu konca kalvarije, on jo je šele dobro začenjal, pa je bil že čisto obupan.
Skratka, srečno sva jo prisopihala do meje, a vseeno veliko lažje, kot sva si po pripovedovanjih predstavljala, tako da je velikokrat treba razne napotke in priporočila res jemati z rezervo.
In še na meji s Turčijo, nekakšna velika skladiščna zadeva, in tu je bilo kar malo samotno.
Zanimivo, pregledala naju je ena sama carinica, vrgla svoje temne oči malo po notranjosti Žabce, povsem iz firbca, kot se nama je zdelo, potrdila pasporte in se zelo lepo poslovila od naju. Nasvidenje Gruzija, bilo je lepo, nenavadno, celo pretresljivo, morda te nekoč obiščeva še z armenske strani. Tistemu »morda« pa ne zaupava preveč. Torej….
Tole pa je pot, ki sva jo prevozila po tej deželi:
In zdaj naju je čakala povsem vzhodna Turčija, gorata in z mogočnimi prelazi, kar nekaj naju jih je čakalo višjih od 2300 m, eden celo višji od 2800m.